#TukajSem – Pobuda “Družabništvo za vse”
PRAVICA DO VKLJUČENOSTI OTROK IN MLADIH Z (NE)VIDNO INVALIDNOSTJO NE SME ČAKATI NA POLNOLETNOST!
DRUŽABNIŠTVO
ZA VSE
KAJ JE PROBLEM?
Otroci in mladi z invalidnostjo do 18 let so sistemsko izključeni iz dejavnosti v skupnosti in prostočasnega življenja.
ZAKAJ SO IZKLJUČENI?
Glavni razlog tiči v pretekli zakonodaji, ki je storitve socialnega vključevanja omogočala le invalidom od 18. leta naprej. Nova zakonodaja je sicer že sprejeta, vendar njeno izvajanje v praksi še ni vzpostavljeno.
KJE SMO DANES?
Decembra 2025 se je zgodil pomemben zakonski premik s sprejetjem Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o socialnem varstvu (ZSV-L), ki končno uvaja podporo v skupnosti tudi za mladoletne osebe. Čeprav zakon že velja, v praksi še ne prinaša takojšnjih sprememb, saj so trenutno v postopku priprave in javne obravnave pravilniki, ki bodo šele omogočili dejansko izvajanje teh storitev na terenu.
KAJ JE CILJ POBUDE?
V okviru pobude »Družabništvo za vse« in kampanje #TukajSem si prizadevamo, da bi sprejeta zakonodaja čim prej zaživela v realnem okolju in postala dostopna vsem. Želimo doseči, da pravica do vključenosti ne bo več odvisna od starosti ali finančnih zmožnosti družine, temveč bo vsakemu otroku omogočen varen in dostojanstven dostop do športa, kulture, druženja in življenja v skupnosti.
Pobuda v okviru EU projekta “Impact4Values”Pobuda v okviru EU projekta »Impact4Values« – »Družabništvo za vse« naslavlja sistemsko izključenost otrok in mladih z (ne)vidno invalidnostjo iz prostočasnih dejavnosti, skupnostnega življenja in storitev socialnega vključevanja.
CILJNA SKUPINA POBUDE
Pobuda Družabništvo za vse, ki nastaja v okviru EU projekta Impact4Values, je namenjena otrokom, mladim in odraslim z (ne)vidno invalidnostjo, ki so zaradi še ne vzpostavljenega zakonodajnega in sistemskega okvira v praksi izključeni iz storitev socialnega vključevanja.
Izraz (ne)vidna invalidnost uporabljamo zavestno. Poudarja, da invalidnost ni vedno vidna navzven – številne ovire, s katerimi se posamezniki soočajo, so socialne, komunikacijske, kognitivne ali senzorne narave. Prav zaradi svoje nevidnosti so te oblike invalidnosti pogosto spregledane, posledično pa tudi potrebe po podpori pri vključevanju v skupnost ostajajo neprepoznane.
1. Otroci in mladi do 18 let starosti z (ne)vidno invalidnostjo
Prvo ciljno skupino predstavljajo otroci in mladi do 18 let starosti s posebnimi potrebami, zlasti z motnjami v duševnem razvoju, avtističnimi motnjami in kombiniranimi motnjami, ki imajo odločbo o usmeritvi otrok s posebnimi potrebami in so vključeni v vzgojno-izobraževalni sistem.
Kljub jasno prepoznanim potrebam ta skupina do storitev socialnega vključevanja v praksi še ne dostopa, saj pogoji za izvajanje nove zakonodaje še niso vzpostavljeni. Posledično se od otrok in mladih še vedno pričakuje, da bodo v skupnost vključeni šele po dopolnjenem 18. letu starosti, čeprav je strokovno in razvojno utemeljeno, da je zgodnja in kontinuirana obravnava ključna.
Socialne veščine, samostojnost, občutek varnosti v okolju in pripadnost skupnosti se ne razvijejo samodejno in ne morejo biti učinkovito nadomeščeni z naknadnimi ukrepi v odraslosti. Izključevanje otrok in mladih iz podpornih storitev pomeni zamujeno priložnost za razvoj, hkrati pa povečuje tveganje za kasnejšo socialno izolacijo in odvisnost od sistema.
2. Odrasle osebe z (ne)vidno invalidnostjo, ki koristijo druge oblike podpore
Drugo ciljno skupino predstavljajo osebe s statusom invalida po 26. letu starosti, ki so iz storitev socialnega vključevanja izključene zaradi koriščenja drugih oblik podpore, kot so osebna asistenca, družinski pomočnik ali institucionalno varstvo.
Osebna asistenca in sorodne storitve so primarno namenjene podpori pri vsakodnevnih opravilih, varnosti in osnovnem funkcioniranju posameznika, ne pa vključevanju v skupnost, razvoju socialnih mrež, krepitvi pripadnosti in aktivnemu sodelovanju v družbenem življenju. V praksi to pomeni, da se različne oblike podpore obravnavajo kot medsebojno izključujoče, čeprav naslavljajo različne potrebe.
Storitev socialnega vključevanja ima drugačen namen: podpira posameznika pri vzpostavljanju stikov, sodelovanju v skupnostnih dejavnostih, razvijanju socialnih veščin in občutka enakovrednosti. Izključevanje oseb, ki koristijo osebno asistenco ali druge oblike pomoči, zato pomeni sistemsko napačno razumevanje potreb in vodi v dodatno izolacijo.
KJE SMO DANES
Društvo za kulturo inkluzije je pobudo »Družabništvo za vse« začelo izvajati 1. novembra 2025 z jasnim ciljem: opozoriti na sistemsko vrzel pri vključevanju otrok in mladih z invalidnostjo ter spodbuditi sprejem ustrezne zakonodaje. V okviru pobude se je začela izvajati tudi kampanja #TukajSem.
Kmalu po začetku projekta in pobude je bil 19. decembra 2025 sprejet Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o socialnem varstvu (ZSV-L)), ki med drugim uvaja tudi podporo v skupnosti za mladoletne osebe. Zakon je stopil v veljavo 13. januarja 2026. To pomeni pomemben premik, vendar sprejet zakon še ne pomeni dejanske spremembe v življenju otrok in mladih s posebnimi potrebami ter njihovih družin.
Za izvajanje zakona v praksi je ključno:
sprejetje podzakonskih aktov (pravilnikov),
vzpostavitev pogojev za izvajanje storitev,
in zagotovitev dostopnosti podpore v realnem okolju.
POT DO DEJANSKIH SPREMEMB V PRAKSI
24. in 25. aprila 2026 so bili v javno obravnavo do 15. maja 2026 dani trije pravilniki, ki predstavljajo naslednji korak k implementaciji zakona:
Komunikacije in aktivnosti pobude »Družabništvo za vse« se usmerjajo v:
spremljanje in sooblikovanje podzakonskih aktov,
opozarjanje na pomen pravočasne implementacije zakonodaje,
zagotavljanje, da bodo predvidene storitve dejansko dostopne vsem, ki jih potrebujejo.
ZAKAJ JE URESNIČEV ZAKONA V PRAKSI TAKO POMEMBNA?
Dokler zakon ne bo uresničen v praksi, bodo storitve socialnega vključevanja še vedno omogočene samo polnoletnim osebam z invalidnostjo, ki niso več vključene v izobraževanje.
Posledično so številni otroci in mladi z (ne)vidno invalidnostjo – zlasti tisti z motnjo v duševnem razvoju, avtizmom in kombiniranimi motnjami – iz teh storitev izključeni prav v obdobju, ko podporo najbolj potrebujejo.
Izključeni so tudi posamezniki, ki koristijo druge oblike pomoči (npr. osebno asistenco, družinskega pomočnika ali institucionalno varstvo), čeprav bi se morale storitve med seboj dopolnjevati, ne izključevati.
NAŠE DELO SE NADALJUJE
Komunikacija in aktivnosti kampanje #TukajSem se zdaj usmerjajo v aktivno spremljanje in sooblikovanje podzakonskih aktov ter opozarjanje na pomen njihove pravočasne implementacije. Zagotavljamo, da bodo nove storitve dejansko dosegle tiste, ki jih najbolj potrebujejo.
Kako lahko podprete pobudo?Pobuda Družabništvo za vse temelji na skupnosti. Vsak posameznik, organizacija ali institucija lahko prispeva k temu, da bodo otroci in mladi z (ne)vidno invalidnostjo bolj vidni, vključeni in enakopravno prisotni v družbi.
Delite vsebine kampanje #TukajSem
Spremljajte in delite naše vsebine na družbenih omrežjih z oznako #TukajSem.
Z vsako delitvijo prispevate k večji vidnosti otrok in mladih z (ne)vidno invalidnostjo ter k razumevanju, da vključevanje ni samoumevno, temveč pravica.
Prijavite institucijo, ki želi postati bolj vključujoča
Ste del kulturne ustanove, športnega kluba, mladinskega centra ali druge organizacije?
Ali poznate institucijo, ki si želi postati bolj odprta in vključujoča za otroke in mlade z (ne)vidno invalidnostjo?
Sporočite nam. V okviru pobude sodelujemo z institucijami, jim nudimo strokovno podporo, usposabljanja in konkretne smernice za bolj vključujoče delovanje.
Delite svojo izkušnjo
Ste starš, skrbnik ali bližnja oseba otroka ali mlade osebe z (ne)vidno invalidnostjo?
Vaša izkušnja je pomembna.
Če želite deliti svojo zgodbo, opažanja ali izkušnje iz vsakdanjega življenja – tudi anonimno – nam lahko pišete. Zbrane izkušnje so dragocena podlaga za ozaveščanje, zagovorništvo in razumevanje resničnih potreb družin.
Postanite del pobude
Pobudo lahko podprete tudi tako, da o njej govorite, jo omenite v pogovorih, jo delite s šolami, strokovnjaki, sodelavci ali drugimi starši. Širjenje informacij in razumevanja je ključen del spremembe.
Postanite družabnik ali podprite družabnike
Če vas zanima delo z ljudmi in želite prispevati k vključevanju otrok in mladih z (ne)vidno invalidnostjo, se lahko vključite kot družabnik ali izrazite interes za prihodnja usposabljanja. Podprete lahko tudi delo obstoječih družabnikov z deljenjem informacij o programu in njegovi vrednosti.
Podprite prizadevanja za sistemske spremembe
Spremljajte naše zagovorniške aktivnosti, odzivajte se nanje in podprite pobudo s svojim glasom. Javna podpora je ključna za to, da lahko opozorimo na zakonodajne vrzeli in prispevamo k trajni, sistemski ureditvi storitve družabništva.
Zakaj vključevanje naredi razliko?Predstavljajte si običajno popoldne.
Za večino otrok pomeni druženje s prijatelji, trening, glasbeno šolo ali ustvarjalno delavnico. Za številne otroke in mlade z invalidnostjo pa pomeni vsak dan ostajati doma – ne zato, ker bi si to želeli, ampak zato, ker sistem ne zagotovi podpore, ki bi jim omogočila vključevanje v družbo.
V neznanem okolju so obrazi novi, pravila nejasna, zvoki drugačni. Otrok ne ve, kako pristopiti, kako se vključiti, kaj se od njega pričakuje. Takrat potrebuje nekoga, ki razume njegovo doživljanje, mu zna razložiti in »prevesti« svet. Nekoga, ki predstavlja most med notranjim in zunanjim svetom in otroka čustveno pospremi od točke A do točke B: od negotovosti do prvega koraka, od doma do prvega obiska kina, prve telovadne vaje, prve skupinske dejavnosti.
Vključevanje ni nekaj, kar se začne samo od sebe
Socialne veščine, občutek varnosti v okolju, sposobnost vzpostavljanja odnosov in občutek pripadnosti se ne razvijejo spontano. Razvijajo se skozi izkušnje, ponavljanje, podporo in varne odnose. Če otrok v obdobju odraščanja teh izkušenj nima, jih kasneje bistveno težje nadomesti.
Prav zato je zgodnja obravnava ključna. Otroštvo in mladostništvo sta obdobji, ko se oblikujejo temeljni vzorci:
kako doživljamo druge ljudi,
kako se znajdemo v novih okoljih,
kako gradimo samozavest,
kako razumemo sebe kot del skupnosti.
Odlaganje vključevanja do polnoletnosti pomeni zamujeno priložnost. Pomeni, da otrok vstopa v odraslost brez predhodnih izkušenj, ki bi mu pomagale pri samostojnosti, odnosih in aktivni vlogi v družbi.
Zakaj je vključevanje pred 18. letom nujno – in logično
Ni logično, da se od mladih pričakuje, da bodo po 18. letu starosti samostojno vstopili v družbo, če jim prej ni bilo omogočeno, da bi to družbo sploh spoznali. Vključevanje ne more biti »popravni izpit« odraslosti – mora biti proces, ki se začne pravočasno.
Otroci in mladi z invalidnostjo ne potrebujejo manj stikov, manj izkušenj ali manj sodelovanja. Potrebujejo več strukturirane podpore, da lahko te izkušnje sploh doživijo. Vključevanje pred 18. letom:
zmanjšuje tveganje za socialno izolacijo,
krepi občutek lastne vrednosti,
omogoča postopno in varno spoznavanje skupnosti,
razbremenjuje družine,
ustvarja temelje za bolj samostojno odraslost.
Pobuda #TukajSem: Družabništvo za vse
Pobuda #TukajSem – Družabništvo za vse želi to sistemsko oviro odpraviti. Otrokom in mladim z invalidnostjo do 18 let želi omogočiti odpiranje poti v družbo, da vključevanje v prostočasne, športne, kulturne in družabne dejavnosti ne bo odvisno od naključja, dobre volje ali zasebnih virov, temveč bo pravica.
Družabništvo ne pomeni »spremljanja«, temveč strokovno, individualno podporo, ki otroku omogoča, da skupnost postopoma postane znana, varna in dostopna.
Ker pravica do vključenosti otrok in mladih z (ne)vidno invalidnostjo ne sme čakati polnoletnosti.
Kako deluje družabništvo v praksi?Družabništvo je storitev socialnega vključevanja, ki posameznikom z (ne)vidno invalidnostjo omogoča postopno in varno vključevanje v skupnostno življenje. Temelji na rednih srečanjih med uporabnikom in usposobljenim družabnikom, ki potekajo v realnem okolju – tam, kjer se vsakdanje življenje dejansko dogaja.
Družabnik z uporabnikom skupaj obiskuje prostočasne, kulturne, športne in druge skupnostne dejavnosti (npr. kino, trening, mladinski center, prireditve v lokalnem okolju). Njegova naloga ni zgolj biti prisoten, temveč razumeti uporabnikove potrebe, mu pomagati pri orientaciji v okolju, razlagi socialnih situacij in postopnem vključevanju v dejavnost. Družabnik predstavlja podporo, ki posamezniku omogoča, da sodeluje aktivno in v svojem tempu.
Ključna vloga družabnika je, da:
pomaga premostiti začetno negotovost v novem okolju,
podpira uporabnika pri vzpostavljanju stikov in razumevanju socialnih pravil,
krepi uporabnikovo samozavest in občutek varnosti,
postopoma zmanjšuje odvisnost od podpore, ko se uporabnik v okolju počuti bolj suvereno.
Družabništvo je vedno individualno prilagojeno. Vsak par oblikuje osebni načrt vključevanja glede na interese, želje in zmožnosti uporabnika. Cilj ni doseganje norm ali prilagajanje uporabnika okolju, temveč ustvarjanje pogojev, v katerih se lahko uporabnik razvija, sodeluje in postane viden kot aktiven član skupnosti.
Kdo lahko postane družabnik?
Družabnik lahko postane odrasla oseba, ki ima interes za delo z ljudmi, opravi strokovno usposabljanje in deluje pod mentorstvom ter podporo organizacije. Družabniki niso naključni spremljevalci, temveč usposobljeni izvajalci podporne storitve, ki delujejo v skladu z etičnimi smernicami, strokovnimi načeli in cilji programa.
Zakaj družabništvo ni osebna asistenca?
Družabništvo ni osebna asistenca in je ne nadomešča. Osebna asistenca je namenjena podpori pri osnovnih vsakodnevnih opravilih, skrbi za varnost in funkcioniranje posameznika. Družabništvo pa ima drugačen namen – podpira vključevanje v skupnost, razvoj socialnih veščin, občutek pripadnosti in aktivno sodelovanje v družbenem življenju.
Gre za dve različni, a komplementarni storitvi. Družabništvo zapolnjuje vrzel tam, kjer druge oblike pomoči ne zagotavljajo možnosti za resnično vključevanje v okolje.
Preveri več → /programi#prostocasni-programi
Za organizacije – kako lahko postanete vključujoče?Vključevanje otrok in mladih z (ne)vidno invalidnostjo se ne zgodi samo od sebe. Zahteva razumevanje, odprtost in konkretne prilagoditve v praksi. V pobudi Družabništvo za vse organizacijam nudimo strokovno podporo na poti k bolj vključujočemu delovanju.
Skupaj z vami najprej naredimo oceno trenutnega stanja – kako dostopna in vključujoča je vaša organizacija danes, kje so ovire in kje že obstajajo dobre prakse. Na tej osnovi pripravimo prilagojen načrt, ki upošteva vaše dejavnosti, prostor, ciljne skupine in realne zmožnosti.
Podpora lahko vključuje:
svetovanje pri vključevanju otrok in mladih z (ne)vidno invalidnostjo,
pomoč pri prilagoditvah programov, aktivnosti ali okolja,
strokovno razlago potreb uporabnikov in načinov podpore,
spremljanje pri prvih korakih vključevanja v prakso.
Cilj ni popolnost, temveč postopen razvoj vključujoče organizacije, ki zna prepoznati raznolikost in nanjo ustrezno odgovoriti.
Če ste organizacija, ki želi narediti prve ali naslednje korake k večji vključenosti, nam pišite: info@drustvozakulturoinkluzije.eu
Z veseljem se bomo z vami pogovorili in poiskali rešitve, ki bodo delovale v vašem okolju.
Zgodbe #TukajSemŽ že več kot dve leti hodi v šolo sam.
Iz Rudnika v Bežigrad, z avtobusom.
Prvič je bila to zanj cela ekspedicija: gneča na postaji, nepredvidljivi zvoki, prestopanje, spremembe voznega reda, ljudje, ki hitijo in ne razumejo, zakaj potrebuje več časa. Strah, da bo zgrešil postajo. Strah, da ga bo kdo vprašal nekaj, na kar ne bo znal odgovoriti.
Pa je šlo.
Poletje pred začetkom šolskega leta, star 14 let in v pričakovanju srednje šole, je približno osemkrat v obdobju 2-3 tednov z družabnico vadil isto pot – da je 1. septembra lahko začel hoditi samostojno. Ob sebi je imel nekoga, ki mu je dogajanje razložil v korakih: kje stojiš, kaj narediš, ko pride avtobus, kdaj greš dol, kaj rečeš, če te kdo ogovori, kaj narediš, če gre kaj narobe. Nekoga, ki je znal prepoznati, kdaj je preveč, in mu pomagal, da se je umiril in poskusil še enkrat. Nekoga, ki je bil most med njegovim notranjim doživljanjem in zunanjim svetom.
Za večino otrok je to samoumevno – ko dosežejo določeno starost se od njih pričakuje, da postanejo samostojni: da gredo sami v šolo, na trening, v knjižnico ali do prijateljev. Za otroke z invalidnostjo pa je ta “samoumevna” pot pogosto odvisna od tega, ali imajo starši dovolj časa, denarja in moči, da so sami ta most – vsak dan znova.
Ž se nikoli ni želel fotografirati. Ne mara, da bi ga kdo “gledal” predolgo ali ujel v trenutku, ko mu je preveč. Ampak nekega dne mi je rekel: “Lahko pa slikaš urbano.” In ko sem dvignila telefon, ni šlo za popolno fotografijo – šlo je za dovoljenje. Za zaupanje. Ta slika je znak poguma. Ne poziranja, ampak samostojnosti, ki se je gradila korak za korakom.
Ž je otrok z invalidnostjo, ki za vključevanje v družbo potrebuje podporo družabnika. Danes to podporo do 18. leta starosti ne zagotavlja država, ampak breme v celoti nosijo starši.
Družabnica April, 5. 1. 2026
IZZIV:
Ž ima zaradi invalidnosti težave z orientacijo v nepredvidljivem okolju, senzorno preobremenitvijo (hrup, gneča), socialnimi interakcijami z neznanimi ljudmi ter strah pred napakami (zgrešena postaja, spremembe voznega reda). Samostojna vožnja z javnim prevozom je zanj predstavljala visoko stopnjo stresa in negotovosti.
METODA:
Izvajati družabništvo v realnem okolju. Večkrat postopno ponoviti isto pot z avtobusom v njegovem tempu s pomočjo družabnice. Dogajanje razlagati po korakih, predvideti možne zaplete in vaditi odzive v različnih situacijah (pogovor z voznikom, vprašanja mimoidočih, zamude, spremembe). Poseben poudarek nameniti čustveni regulaciji, prepoznavanju preobremenitve in strategijam umirjanja.
CILJI:
razviti občutek varnosti in predvidljivosti v javnem prostoru,
povečati samostojnost pri uporabi javnega prevoza,
zmanjšati anksioznost ob spremembah in nepredvidljivih situacijah,
okrepiti samozavest in zaupanje v lastne sposobnosti,
omogočiti samostojen prihod v šolo brez stalne prisotnosti staršev.
REZULTAT / NAPREDEK:
Ž že več kot dve leti samostojno hodi v šolo z avtobusom. Pot, ki je bila sprva vir stresa, je postala del njegove rutine. Samostojnost, ki se je gradila postopno in z ustrezno podporo, danes pomeni večjo vključenost v okolje in manjšo odvisnost od odraslih.
Luka in kuhinja kot varen prostor učenja
Luka obožuje kuhanje.
Ne zato, ker bi bilo popolno ali brez nereda, ampak zato, ker je kuhinja prostor, kjer se počuti varno, motivirano in sproščeno. Ko ima pred seboj sestavine, kuhalnico in znan obraz ob sebi, je pripravljen poskusiti, ponoviti in vztrajati.
Z družabnico sta kuhanje uporabila kot izhodišče. Ne kot nalogo, ampak kot priložnost. Skupaj sta pripravljala preproste jedi, se ustavljala pri posameznih korakih, poimenovala sestavine, sledila zaporedju in se učila čakati. Kar bi v drugem okolju hitro postalo preveč, je v kuhinji postalo smiselno – ker je imel Luka jasen motiv.
Kuhanje ni bilo cilj samo po sebi. Bilo je pot, po kateri je Luka lažje razvijal veščine, ki jih sicer težko vadi v abstraktnih situacijah. In ko je jed uspela, ni bil pomemben okus – pomemben je bil občutek: »Znam. Zmorem. Naredil sem.«
Vir fotografije: Ajlin osebni arhiv
IZZIV:
Luka ima avtistične motnje in motnje v duševnem razvoju, zaradi česar težje sledi zaporedjem, razume abstraktna navodila, čaka in ohranja pozornost pri dejavnostih, ki ga ne zanimajo. V novih ali strukturiranih učnih situacijah hitro izgubi motivacijo.
METODA:
Izvajati družabništvo v realnem okolju prek otrokovega močnega interesa. Uporabiti kuhanje kot motivacijsko dejavnost za učenje po korakih. Razdeliti nalogo na jasne, obvladljive korake, uporabljati ponavljanje, vizualne in praktične namige ter omogočiti delo v otrokovem tempu s podporo družabnice.
CILJI:
razviti sposobnost sledenja zaporedju korakov,
krepiti pozornost in vztrajnost pri dejavnosti,
spodbujati razumevanje navodil v konkretnih situacijah,
razvijati samostojnost pri vsakdanjih opravilih,
krepiti samozavest skozi uspešno izkušnjo.
REZULTAT / NAPREDEK:
Luka danes pri kuhanju dlje časa ohranja pozornost, bolje sledi zaporedju korakov in z več zaupanja sodeluje v dejavnosti. Uspeh pri njemu pomembno vpliva na motivacijo tudi v drugih situacijah, kjer se lažje vključi, če ima jasen smisel in podporo.
Sara in prvi koraki k drugim
Sara obožuje živali.
Kužke opazi že od daleč, pri konjih se sprosti, ob njih je mirna in zbrana. Svet živali ji je domač, predvidljiv in varen. Svet ljudi – predvsem sovrstnikov – pa zanjo pogosto ni.
V družbi drugih otrok Sara težko naredi prvi korak. Ne ve, kako pristopiti, kaj reči, kako vztrajati v pogovoru. Strah pred zavrnitvijo in negotovost jo pogosto zadržita ob strani. Zato z družabnico izhajata iz tistega, kar ji je blizu – živali, kavice, majhnih vsakdanjih ritualov.
Skupaj hodita na kavico, opazujeta okolico, se pogovarjata o kužkih, o jahanju, o tem, kaj ima rada. Družabnica ji pomaga prepoznati trenutke, ko se lahko vključi, vadita prve stavke, poglede, kratke izmenjave. S se ne uči socialnih veščin na pamet – uči se jih v resničnem življenju, tam, kjer jih bo potrebovala.
Socialno vključevanje zanjo ne pomeni, da postane glasna ali opazna. Pomeni, da se upa približati. Da ostane. Da poskusi.
Vir fotografije: Ajlin osebni arhiv
IZZIV:
Sara ima težave pri socialni iniciativi, pristopu k sovrstnikom in vzpostavljanju pogovora. V skupinskih situacijah je zadržana, negotova in pogosto ostaja ob strani, kljub želji po stiku.
METODA:
Izvajati družabništvo v realnem okolju, z izhajanjem iz otrokovih interesov (živali, jahanje, vsakdanji rituali). Sara podporo družabnice vaditi socialne situacije v praksi: pristop, začetek pogovora, odzivanje na druge, vztrajanje v interakciji. Uporabljati sproščene, naravne situacije (kavica, sprehod, stik z živalmi) kot varen prostor za učenje.
CILJI:
razviti osnovne socialne veščine (pristop, pogovor, vzdrževanje stika),
zmanjšati socialno anksioznost in negotovost,
okrepiti samozavest v odnosih s sovrstniki,
omogočiti večjo prisotnost in sodelovanje v skupnosti,
graditi občutek pripadnosti.
REZULTAT / NAPREDEK:
Sara danes lažje vzpostavi stik, dlje časa ostane v socialni situaciji in z več poguma pristopi k drugim. Ob podpori družabnice postopoma razvija zaupanje vase in v okolje ter pridobiva izkušnje, ki so temelj za nadaljnje socialno vključevanje.