Ž že več kot dve leti hodi v šolo sam.
Iz Rudnika v Bežigrad, z avtobusom. Prvič je bila to
zanj cela ekspedicija: gneča na postaji, nepredvidljivi zvoki, prestopanje, spremembe
voznega reda, ljudje, ki hitijo in ne razumejo, zakaj potrebuje več časa. Strah, da bo zgrešil
postajo. Strah, da ga bo kdo vprašal nekaj, na kar ne bo znal odgovoriti.
Pa je šlo.
Poletje pred začetkom šolskega leta, star 14 let in v pričakovanju srednje šole, je
približno osemkrat v obdobju 2-3 tednov z družabnico vadil isto pot – da je 1. septembra
lahko začel hoditi samostojno. Ob sebi je imel nekoga, ki mu je dogajanje razložil v korakih:
kje stojiš, kaj narediš, ko pride avtobus, kdaj greš dol, kaj rečeš, če te kdo ogovori, kaj
narediš, če gre kaj narobe. Nekoga, ki je znal prepoznati, kdaj je preveč, in mu pomagal, da
se je umiril in poskusil še enkrat. Nekoga, ki je bil most med njegovim notranjim doživljanjem
in zunanjim svetom.
Za večino otrok je to samoumevno – ko dosežejo določeno starost se od njih pričakuje, da
postanejo samostojni: da gredo sami v šolo, na trening, v knjižnico ali do prijateljev. Za otroke
z invalidnostjo pa je ta “samoumevna” pot pogosto odvisna od tega, ali imajo starši dovolj
časa, denarja in moči, da so sami ta most – vsak dan znova.
Ž se nikoli ni želel fotografirati. Ne mara, da bi ga kdo “gledal” predolgo ali ujel v trenutku,
ko mu je preveč. Ampak nekega dne mi je rekel: “Lahko pa slikaš urbano.” In ko sem dvignila
telefon, ni šlo za popolno fotografijo – šlo je za dovoljenje. Za zaupanje. Ta slika je znak
poguma. Ne poziranja, ampak samostojnosti, ki se je gradila korak za korakom.
Ž je otrok z invalidnostjo, ki za vključevanje v družbo potrebuje podporo družabnika.
Danes to podporo do 18. leta starosti ne zagotavlja država, ampak breme v celoti nosijo
starši.
Družabnica April, 5. 1. 2026
IZZIV:
Ž ima zaradi invalidnosti težave z orientacijo v nepredvidljivem okolju, senzorno preobremenitvijo (hrup, gneča), socialnimi interakcijami z neznanimi ljudmi ter strah pred napakami (zgrešena postaja, spremembe voznega reda). Samostojna vožnja z javnim prevozom je zanj predstavljala visoko stopnjo stresa in negotovosti.
METODA:
Izvajati družabništvo v realnem okolju. Večkrat postopno ponoviti isto pot z avtobusom v njegovem tempu s pomočjo družabnice. Dogajanje razlagati po korakih, predvideti možne zaplete in vaditi odzive v različnih situacijah (pogovor z voznikom, vprašanja mimoidočih, zamude, spremembe). Poseben poudarek nameniti čustveni regulaciji, prepoznavanju preobremenitve in strategijam umirjanja.
CILJI:
- razviti občutek varnosti in predvidljivosti v javnem prostoru,
- povečati samostojnost pri uporabi javnega prevoza,
- zmanjšati anksioznost ob spremembah in nepredvidljivih situacijah,
- okrepiti samozavest in zaupanje v lastne sposobnosti,
- omogočiti samostojen prihod v šolo brez stalne prisotnosti staršev.
REZULTAT / NAPREDEK:
Ž že več kot dve leti samostojno hodi v šolo z avtobusom. Pot, ki je bila sprva vir stresa, je postala del njegove rutine. Samostojnost, ki se je gradila postopno in z ustrezno podporo, danes pomeni večjo vključenost v okolje in manjšo odvisnost od odraslih.
ZGODBE #TukajSem
Luka in kuhinja kot varen prostor učenja
Luka obožuje kuhanje.
Ne zato, ker bi bilo popolno ali brez nereda, ampak zato, ker je kuhinja prostor, kjer se počuti varno, motivirano in sproščeno. Ko ima pred seboj sestavine, kuhalnico in znan obraz ob sebi, je pripravljen poskusiti, ponoviti in vztrajati.
Z družabnico sta kuhanje uporabila kot izhodišče. Ne kot nalogo, ampak kot priložnost. Skupaj sta pripravljala preproste jedi, se ustavljala pri posameznih korakih, poimenovala sestavine, sledila zaporedju in se učila čakati. Kar bi v drugem okolju hitro postalo preveč, je v kuhinji postalo smiselno – ker je imel Luka jasen motiv.
Kuhanje ni bilo cilj samo po sebi. Bilo je pot, po kateri je Luka lažje razvijal veščine, ki jih sicer težko vadi v abstraktnih situacijah. In ko je jed uspela, ni bil pomemben okus – pomemben je bil občutek: »Znam. Zmorem. Naredil sem.«
Vir fotografije: Ajlin osebni arhiv
IZZIV:
Luka ima avtistične motnje in motnje v duševnem razvoju, zaradi česar težje sledi zaporedjem, razume abstraktna navodila, čaka in ohranja pozornost pri dejavnostih, ki ga ne zanimajo. V novih ali strukturiranih učnih situacijah hitro izgubi motivacijo.
METODA:
Izvajati družabništvo v realnem okolju prek otrokovega močnega interesa. Uporabiti kuhanje kot motivacijsko dejavnost za učenje po korakih. Razdeliti nalogo na jasne, obvladljive korake, uporabljati ponavljanje, vizualne in praktične namige ter omogočiti delo v otrokovem tempu s podporo družabnice.
CILJI:
- razviti sposobnost sledenja zaporedju korakov,
- krepiti pozornost in vztrajnost pri dejavnosti,
- spodbujati razumevanje navodil v konkretnih situacijah,
- razvijati samostojnost pri vsakdanjih opravilih,
- krepiti samozavest skozi uspešno izkušnjo.
REZULTAT / NAPREDEK:
Luka danes pri kuhanju dlje časa ohranja pozornost, bolje sledi zaporedju korakov in z več zaupanja sodeluje v dejavnosti. Uspeh pri njemu pomembno vpliva na motivacijo tudi v drugih situacijah, kjer se lažje vključi, če ima jasen smisel in podporo.
ZGODBE #TukajSem
Sara in prvi koraki k drugim
Sara obožuje živali.
Kužke opazi že od daleč, pri konjih se sprosti, ob njih je mirna in zbrana. Svet živali ji je domač, predvidljiv in varen. Svet ljudi – predvsem sovrstnikov – pa zanjo pogosto ni.
V družbi drugih otrok Sara težko naredi prvi korak. Ne ve, kako pristopiti, kaj reči, kako vztrajati v pogovoru. Strah pred zavrnitvijo in negotovost jo pogosto zadržita ob strani. Zato z družabnico izhajata iz tistega, kar ji je blizu – živali, kavice, majhnih vsakdanjih ritualov.
Skupaj hodita na kavico, opazujeta okolico, se pogovarjata o kužkih, o jahanju, o tem, kaj ima rada. Družabnica ji pomaga prepoznati trenutke, ko se lahko vključi, vadita prve stavke, poglede, kratke izmenjave. S se ne uči socialnih veščin na pamet – uči se jih v resničnem življenju, tam, kjer jih bo potrebovala.
Socialno vključevanje zanjo ne pomeni, da postane glasna ali opazna. Pomeni, da se upa približati. Da ostane. Da poskusi.
Vir fotografije: Ajlin osebni arhiv
IZZIV:
Sara ima težave pri socialni iniciativi, pristopu k sovrstnikom in vzpostavljanju pogovora. V skupinskih situacijah je zadržana, negotova in pogosto ostaja ob strani, kljub želji po stiku.
METODA:
Izvajati družabništvo v realnem okolju, z izhajanjem iz otrokovih interesov (živali, jahanje, vsakdanji rituali). Sara podporo družabnice vaditi socialne situacije v praksi: pristop, začetek pogovora, odzivanje na druge, vztrajanje v interakciji. Uporabljati sproščene, naravne situacije (kavica, sprehod, stik z živalmi) kot varen prostor za učenje.
CILJI:
- razviti osnovne socialne veščine (pristop, pogovor, vzdrževanje stika),
- zmanjšati socialno anksioznost in negotovost,
- okrepiti samozavest v odnosih s sovrstniki,
- omogočiti večjo prisotnost in sodelovanje v skupnosti,
- graditi občutek pripadnosti.
REZULTAT / NAPREDEK:
Sara danes lažje vzpostavi stik, dlje časa ostane v socialni situaciji in z več poguma pristopi k drugim. Ob podpori družabnice postopoma razvija zaupanje vase in v okolje ter pridobiva izkušnje, ki so temelj za nadaljnje socialno vključevanje.
Pobuda je del programa Impact4values.
Financirano s strani Evropske unije. Izražena stališča in mnenja so zgolj stališča in mnenja avtorja(-ev) in ni nujno, da odražajo stališča in mnenja Evropske unije ali Evropske izvajalske agencije za izobraževanje in kulturo (EACEA). Zanje ne moreta biti odgovorna niti Evropska unija niti EACEA.