Sem Nastja Perovnik, stara sem 26 let, po izobrazbi sem diplomirana slovenistka, zaključujem
magistrski študij slovenistike na Filozofski fakulteti v Ljubljani in sem prostovoljka, že več let.
V projekt European Solidarity Corps sem se vključila lani septembra, s sodelovanjem pa sem
končala konec avgusta 2020.
Zakaj sem se odločila za ta projekt?
Karierno me je pot ponesla v drugo smer, a od nekdaj me je veselilo delo z otroki, z osebami
posebnimi potrebami. Ko se je ponudila priložnost, da se priključim eni izmed aktivnosti
Društva za kulturo inkluzije – Specialnemu telovaju (vadbi za otroke s posebnimi potrebami),
sem jo zagrabila z obema rokama.
Pri tem sem sodelovala približno pol leta, ko so na društvu iskali nekoga, ki bi se vključil v
projekt Evropske solidarnostne enote. Nisem veliko pomišljala, rekla sem samo »kje
podpišem?« in že sem bila na »On arrival treningu«, ki čaka vsakega prostovoljca ob začetku
projekta. Tam sem se spoznala z drugimi prostovoljci, tujci, ki so prišli k nam na prostovoljske
projekte v različne kraje in institucije po Sloveniji. Trenerji so nas seznanili s pomembnimi
temami in nas opremili z nasveti, kako tekom projekta pridobiti čim več različnih kompetenc,
ki nam bodo koristile v bodoče. Tako sem se z usposabljanja vrnila z dodatno motivacijo in
željo po napredku.
Skozi leto sem se vključevala v različne dejavnosti društva, kot so: jesensko počitniško varstvo,
dogodek Bodi športnik, še naprej sem sodelovala pri Specialnem telovaju, ustvarjala sem video
vsebine za projekt Bolšjak, uživala sem pri delu z mladostniki z motnjami v duševnem razvoju,
sodelovala sem pri prvem virtualnem mednarodnem festivalu Igraj se z mano (maj 2020),
vključena sem bila tudi pri izvajanju poletnega počitniškega varstva …
Naš »Mid-term trening« je, zaradi pomladne karantene, žal potekal online. Kljub temu smo na
nekoliko drugačen način evalvirali dotedanje delo in si izmenjali misli ter izkušnje, kako
delovati naprej do konca projekta. Vesela sem bila, da se moj projekt zaradi situacije s
koronavirusom ni zaključil, ampak je lahko potekal naprej, čeprav v prilagojeni obliki.
Skozi projekt sem se naučila veliko, predvsem o pravem pomenu besede inkluzija, o
vključevanju vseh, brez razlik, in to sem tudi ponotranjila. Poleg tega sem se opolnomočila tudi
na drugih področjih, a od vsega bi izpostavila prav to, da sem se skozi prostovoljski projekt
neobremenjeno, lahko rečem podzavestno, naučila kako vsakega posameznika obravnavati
posebej, da ne smemo kar predpostavljati, da nekdo nečesa ne zmore, ker tako pravi njegova
diagnoza. Moramo se namreč osredotočiti na njegove močne točke in mu pomagati, da
napreduje na šibkih področjih, ter ga tako opolnomočiti za življenje. Ne samo osebe z
motnjami v duševnem razvoju, z avtizmom … vsakega človeka gledam enako. Prav tako pa sem
na ta način tudi ogromno naučila o sebi. Včasih je bila na testu moja potrpežljivost, a so me
osebe s posebnimi potrebami naučile prav to, da je v življenju treba vztrajati, kakšno stvar
stokrat ponoviti in če še zmeraj ne uspe … »samo nasmehni se, saj življenje lepo je.«
Hvaležna sem za to izkušnjo, sodelovanje v projektu bi priporočila vsakemu, ki si želi spoznat
inkluzijo v praksi, pridobiti izkušnje pri delu z otroki in mladimi s posebnimi potrebami, ter
sodelovati pri organizaciji in izvedbi različnih projektov.
Nastja Perovnik
