Prostovoljka Maja, iz Bosne in Hercegovine, je s 1. 9. 2021 zaključila svojo 12-mesečno aktivnost v prostovoljskem projektu “Solidarity”. Svoje vtise deli z vami. 🙂
Čeprav pravijo, da vsak začetek prinaša strah pred neznanim, zagotovo lahko rečem, da ta strah po prvih nekaj minutah tega novega poglavja v življenju izgine. V nas pa se ustvari vera, radovednost in energija, kar težko opišem z besedami. To je bil ravno začetek mojega čudovitega poglavja Evropske solidarnostne enote (ESE), ki je po naključju ali po usodi prišlo v moje življenje. Več kot deset mesecev svojih zgodnjih dvajsetih let sem preživela kot ESE prostovoljka v Društvu za kulturo inkluzije (DKI) v Ljubljani. Zdaj, ko to pišem, čutim paleto čustev, ki preplavijo vse moje celice. Kajti marsikaj se je zgodilo v več kot desetih mesecih življenja.
Začetek moje prostovoljske izkušnje je zaznamovala pandemija, ki je ves svet zaustavila. Čakanje na boljši jutri, ne da bi vedeli, kdaj in če bo prišlo. Toda to ni bil problem za ekipo DKI in vse nas, ki smo v vseh teh trenutkih COVID -a poskušali zagotoviti normalno življenje prebivalstvu z manj možnostmi v naši družbi. Neverjetno je, kako se prebudita ustvarjalnost in navdih v človeku, ko se znajde v nenačrtovanih in povsem novih situacijah, v katerih nima nadzora. Ima pa nove možnosti in drugo svobodo. Kot prostovoljka, ki je svoj projekt opravljala v času pandemije, priznam, da je ta svoboda uma in idej tisto, kar je ohranilo mojo izkušnjo pozitivno in vznemirljivo. Ko se vam krila ne zlomijo, tudi zaradi lastne negotovosti in strahov, za vaše mlado telo in um ni meja. In ne dovolite, da vas kdaj prepričajo v nasprotno.
Maja Savić
