Eleonora, dobrodošla v ekipo!

Pozdravljeni vsi skupaj! Sem Nora, nova prostovoljka v Društvu za kulturo inkluzije, in danes vam pišem o poti, ki me je pripeljala v Ljubljano! Prihajam iz Novega Sada, čudovitega mesta v Srbiji. Odraščala sem v hiši z dvema starejšima sestrama, staršema in babico. Končala sem osnovno glasbeno šolo in pela v inkluzivnem pevskem zboru Ison, po zaslugi katerega sem spoznala invalide in se odločila, kaj bom počela v življenju. Zdaj obiskujem Fakulteto za specialno izobraževanje in rehabilitacijo in ostalo mi je še nekaj izpitov. Vedno sem čutila, da bom po diplomi na fakulteti zapustila svoje mesto. Nikoli se nisem selila, rodila sem se v Novem Sadu, kjer je bilo vedno na voljo vse, kar me je zanimalo, zato sem tam končala srednjo šolo in se vpisala na fakulteto ter ves čas živela pri starših. Zato sem si po fakulteti želela živeti sama v drugem mestu. Verjela sem, da mi bo to pomagalo odrasti in se osamosvojiti, prineslo pa bo tudi nove izkušnje. V začetku leta 2020 sem se odločila, da bom pred magisterijem v tujini sodelovala na prostovoljskem projektu. Takrat sem delala in študirala z mladimi, ki so že bili na ESE prostovoljstvu, in so mi to opisali kot najboljšo izkušnjo v življenju. Začela sem iskati projekte in se prijavljati nanje. Ko sem se prijavljala na projekte, sem vedela, katere tri teme me zanimajo – prva je bila delo z invalidi, druga tema je bila mladinsko delo in delo v nevladni organizaciji, tretja pa ekologija in varstvo okolja. Ob ogledu programov sem ugotovila, da bi najraje sodelovala z invalidi, in počasi sem izločila vse projekte, ki so vključevali druge vrste delo. Kmalu po pisanju prijav sem dobila prvi odgovor. Sprejeli so me na projekt v Estoniji, ki mi je bil zelo všeč! Na ta odhod sem se pripravljala dva meseca, nato pa so mi rekli, da moramo zaradi pandemije vseeno odpovedati moje potovanje. Potem sem postala še bolj odločna, da bom nekam šla. Leto 2020 je bilo zame resnično zahtevno – včasih sem bila človek, ki ga cel dan ni doma, študirala sem, delala in se družila. Naenkrat se je vse ustavilo in meseci so minevali, medtem pa nisem počela tega, kar imam rada. Nisem prejemala energije, ki sem jo potrebovala. Tako sem dobila še en razlog za obisk programa ESE – željo po spremembi okolja. Poleti sem na Društvu za kulturo inkluzije videla razpis za projekt. Spomnim se, da sem program prebrala prvič, in oči so se mi zasolzile, ker je ta projekt vključeval delo v nevladni organizaciji in delo z odraslimi invalidi. Videla sem tudi, da je delovno področje organizacije široko, zato sem domnevala, da je delo v tej organizaciji dinamično in zanimivo. Bilo mi je zelo všeč, vendar je bila ena težava – v tistem trenutku se mi je zdel januar zelo daleč. Družini sem povedala za projekt in vsi so navijali, da grem v Slovenijo, rekli so, da bodo mirni, da sem “blizu” doma. Nameravala sem jeseni iti kam drugam, vendar sem vseeno poslala prošnjo. Po tem se zgodilo marsikaj – dobila sem službo, moje prijateljice so ena za drugo diplomirale, kar je tudi v meni vzbudilo željo po zaključku študija, naučila sem se kvalitetno preživljati čas doma in v nekem trenutku prenehala pošiljati prijave za ESE projekte. Pomislila sem, da ne bi bilo slabo ostati v Srbiji do naslednjega poletja, da mi bo takrat uspelo zaključiti študij, delati, se vpisati na kakšen tečaj … Nekega novembrskega jutra me je presenetilo e-poštno sporočilo Društva za kulturo inkluzije. Bila sem navdušena, a tudi prestrašena – ravno sem se navadila na novo rutino, sestavila načrt, in se spraševala, ali bi zdaj morala iti v Slovenijo. Ves dan sem razmišljala in na e-mail odgovorila šele zvečer, misleč, da nimam česa izgubiti, če imam sestanek z ekipo in priložnost, da dobim širšo sliko o tej organizaciji. V interjuju sem videla ljudi, ki so pošteni in svoje delo opravljajo iz srca. Pogovarjali smo se o zaposlovanju mladih invalidov in spoznala sem, da imamo podobne misli in isti cilj. Želela sem biti del te ekipe. Spoznala sem, da sem se v prejšnjem letu izgubila in da sem, ko sem se soočila z lastnimi izzivi, nekoliko pozabila na vse, zaradi česar sem se odločila za to delo. Vse, kar sem do zdaj delala in se naučila, sem naredila s ciljem, da bi nekaj spremenila v družbi. Nekega dne bi rada rekla, da sem sodelovala pri ustvarjanju skupnosti, v kateri smo vsi enaki, v kateri vlada prijetno vzdušje in se vsi počutijo sprejete. Predvsem bi rada sodelovala pri ustvarjanju skupnosti, v kateri se bodo invalidi počutili koristne in sprejete, in mislim, da je to mogoče doseči z zaposlovanjem invalidov. Mislim, da se v Društvu za kulturo inkluzije lahko naučim, kako to uresničiti. Ko sem prejela odogovor, da sem sprejeta, sem bila pomirjena, počutila sem se izpolnjeno. Počutila sem se, kot da grem v domače okolje, ne pa v neznano. Že takrat mi je občutek v želodcu govoril, da je to ena najboljših odločitev v mojem življenju. Vem, da je pred mano leto, polno izzivov. Zavedam se, da mi bo v nekaterih trenutkih težko, in verjamem, da mi bo v nekaterih trenutkih res lepo. Zdaj sem vesela, da sem tu in zelo si želim vse spoznati in odkriti ter začeti delati to, zaradi česar sem prišla. Pričakujem, da bom prinesla nekaj sprememb in novo energijo. Pričakujem tudi, da se bom vsak dan želela učiti in rasti s to izkušnjo. Čez leto dni vam napišem, ali so moja pričakovanja izpolnjena. In zdaj naj se dogodivščina prične!

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *