Nina Sopin: O moji prostovoljski izkušnji v projektu »SOLIDARITY«

Ko sem sem na julija 2019 preselila v Ljubljano nisem imela nobenega pravega načrta, kaj bom
počela. Preko poletja sem preizkušala različne stvari, vendar v ničemer nisem našla nečesa, kar bi
zares želela opravljati. Nato pa sem v začetku septembra prejela elektronsko sporočilo Društva za
kulturo inkluzije, s katerim so iskali prostovoljce za sodelovanje v projektu Solidarity. Takoj sem
vedela, da se želim prijaviti in po interjuju, ki sem ga imela z Andrejo sem si samo še močneje želela
biti del prostovoljske ekipe.

Tekom leta sem bila del veliko lepih dogodkov, kjer so uživali tako otroci kot udeleženci, kot tudi
prostovoljci. Pridobila sem si ogromno koristnih izkušenj in kompetenc, čeprav nam je v drugi
polovici mojega projekta načrte prekrižal Covid-19. Že takoj na začetku projekta sem se vključila v
Specialnega telovaja, ki še do danes ostaja moja najljubša aktivnost del katere sem bila. Vadba z
otroci s posebnimi potrebami je bila na trenutke naporna in zahtevna, predvsem v času ko smo se z
otroci še spoznavali in kadar smo imeli slab dan. Vendar je bilo pozitivnih trenutkov tisočkrat več in
vez, ki sem jo spletla z otroci je vredna vsakega truda. Ker ima vsak otrok svoje sposobnosti in
potrebe, sem se preko vadbe z njimi naučila prilagajanja in drugačne motivacije, kot sem je bila
vajena prej. Veselil me je vsak napredek otrok s katerimi sem vadila, vsaka na novo osvojena veščina
in vsaka skupinska igra, kjer so otroci sodelovali med seboj. Predvsem bi mi za vedno ostalo v
spominu s kakšnim veseljem so otroci prihajali na telovaja in kako smo skupaj gradili zaupanje. Prav
zato si želim še zdaj, ko sem že končala z projektom še vedno sodelovati pri Specialnem telovaju, če
bo le situacija to dopuščala.

Ker imam rada šport, sem zelo uživala na dogodku Bodi športnik, kjer so se lahko vsi udeleženci
preizkusili v različnih športnih delavnicah, ki smo jih vodili prostovoljci in ekipnih turnirjih. Bodi
športnik je resnično odlična priložnost za vključevanje oseb s posebnimi potrebami v družbo, saj se
preko igre in športa lahko skupaj zabavajo prav vsi.

Lansko leto sem ravno v tem času se udeležila on-arrival treninga za vse prostovoljce, ki smo bili
vključeni v projekte Evropske solidarnostne enote v Ankaranu. Tam sem se povezala z ostalimi
prostovoljci iz drugih držav ter izvedela več o njihovih pričakovanjih. Ko pa sem po koncu treninga
prispela nazaj v Ljubljano, pa se je kmalu že začelo počitniško varstvo Jesenske igrarije. Na varstvu
sem zelo uživala v vseh aktivnostih in delavnicah, predvsem pa mi je bil všeč film, ki smo si ga šli
ogledat v kino. Ker mi je bilo jesensko počitniško varstvo zelo simpatično, sem se veselila tudi
poletnega varstva, vendar sem na žalost zaradi bolezni lahko bila del ekipe le en dan.

Bila sem tudi del ekipe pri projektu Bodi umetnik, ki je mednarodni likovni natečaj, kulturno-likovni
dogodek in potujoča razstava. Zelo mi je bili všeč izbrani temi, ki sta bili »Igraj se z mano« in »Naš
svet, čist planet«, saj mi je skrb za okolje zelo pomembna. Tekom opremljanja in popisovanja
likovnih del sem občudovala umetniške sposobnosti otrok. Ko je napočil čas za razstavo likovnih del v
Slovenj Gradcu, sem bila zelo vesela, da nam je vsem skupaj uspelo ustvariti tako lep dogodek. Na
delavnicah smo preko kviza spoznavali delo galerije in odkrivali ter pridobivali znanje o likovni
umetnosti. Znotraj ekip so si udeleženci pomagali z odgovori in se spodbujali, kar je dogodek
naredilo zares inkluziven. Po delavnicah pa smo se vsi skupaj igrali igro spomin, ki smo si jo izdelali
kar sami. Najboljši del dogodka pa je zagotovo bil postavitev razstave, saj so udeleženci se sami
preizkusili v vlogi kustusov, postavili likovna dela ter skupaj poimenovali razstavo.

Nekaj mesecev sem se v preteklem letu enkrat tedensko družila z zelo prijetno punco. Skupaj sva šli
na sprehod, se z avtobusom zapeljali do centra mesta na čaj ali skočili po kozmetiko v drogerijo in se
predvsem veliko pogovarjali o vsakodnevnih stvareh.

Ko je z marcem prišel tudi Covid-19 in smo vso naše delo preselili na splet, smo pričeli s projektom
Bolš-jak. Vsak teden je vsak od nas prostovoljcev poiskal doma predmete, ki niso več služili svojemu
namenu in iz njih izdelal nekaj povsem novega. Ta način dela je s seboj prinesel svoje izzive. Naučiti
sem se morala snemati stop motion videje, kar je precej zamudno delo, predvsem če je vsa tehnika,
kar jo imaš na razpolago mobilni telefon in snemaš kar na tleh. Prav tako sem se naučila osnov
montiranja videov. Tudi iskanje idej ni tako lahko kot se sliši, saj v svojem stanovanju nimam kleti ali
podstrešja, kjer bi se shranjevale stvari, ki bodo »enkrat še prav prišle«. Vendar sem se vsak teden
naučila, da se lahko znajdem in izdelam nekaj, kar bo všeč tako meni, kot tudi drugim, ki si bodo
ogledali posnetek ter se pri tem tudi zabavam.

Za projekt Specialni Zdravko, s katerim v društvu stremimo k približanju zdravega življenjskega sloga
mladostnikom s posebnimi potrebami, sem v času karantene posnela krajša posnetka priprave
zdravega obroka in prikaz nekaj vaj za telesno aktivnost.

Ker zaradi razmer s Covid-19 ni bilo mogoče izpeljati festivala Igraj se z mano, me je skrbelo, da
bomo prikrajšani za to izkušnjo. Na festivalu sem sicer že sodelovala leta 2014, ko se je festival še
odvijal tudi v Mariboru. Zelo sem se veselila, da bom izkusila kako festival poteka v Ljubljani, saj je bil
sodeč po posnetkih in slikah ter pripovedih drugih ljudi veliko večji in prestrejši. Na žalost festivala
nismo mogli izpeljati na klasičen način, smo ga pa preselili na splet, kar je bila po mojem mnenju zelo
dobra rešitev. Vsi skupaj, tako udeleženci, kot prostovoljci in zaposleni, smo skupaj ustvarili res
unikaten in poseben festival. Z vsakodnevnimi vklopi v živo so mladostniki poskrbeli za svež in
atraktiven uvod v dan, vsi nastopi na Janezovem odru so prikazali kako raznolike talente imajo ljudje
s posebnimi potrebami, na delavnicah smo se naučili veliko novih veščin in pridobili več informacij o
pomembnih življenjskih temah, za najboljši zaključek dneva pa smo se vsak dan igrali s Čarovnico
Bobi in njenimi prijatelji ter poslušali pravljice. V času festivala smo se tudi zdravo prehranjevali in
telovadili, za kar je poskrbel Specialni Zdravko. Kljub temu, da smo v zakulisju dogajanja imeli vedno
veliko dela, pa nikoli nismo pozabili »se imeti fajn«. Ker smo tudi prostovoljci v času festivala imeli
vsak svoje zadolžitve in smo bili včasih vsak na svojem koncu, je bil najboljši možen zaključek, ko smo
si vsi skupaj ogledali zaključni koncert.

Tik pred začetkom festivala Igraj se z mano pa sem se udeležila tudi mid-term treninga za
prostovoljce v Evropski solidarnostni enoti, ki smo ga izvedli kar preko Zoom-a. Kljub temu je bil
trening zanimiv in lepo je bilo slišati kako so drugi prostovoljci izvajali svoje projekte.

Leto, ko sem bila vključena v projekt Solidarity je izredno hitro minilo. Naučila sem se veliko
pomembnih življenjskih lekcij, pridobila nove kompetence, kar je najpomembnejše pa sem spoznala
veliko super ljudi in zares iz prve roke videla, da smo si ljudje ne glede na naše sposobnosti in
omejitve veliko bolj podobni, ko pa smo si različni. Ponosna sem na vsak projekt in dejavnost del
katere sem lahko bila. V lepem spominu mi bodo ostale tako dejavnosti, kjer sem aktivno sodelovala,
kot tudi tiste dejavnosti, kjer sem prispevala samo majhen delček v celoten mozaik. Z Društvom za
kulturo inkluzije si želim sodelovati tudi v prihodnje, saj ima njihovo delo velik pomen za celotno
družbo.

Nina Sopin

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *